»Krajinski žanr sledi najprej impresionističnemu videnju, naprej mistični interpretaciji krajine, barvni razpetosti v Primorju, rousseaujevskemu klicu romantične vrnitve k naravi, jesenski barvni zanesenosti, poletnemu občutju in zastrti eksotiki čiste narave.«
»pomenljivim narativnim in hkrati neko latentno ekspresijo prežetim umikom v svet, ki je daleč izven resničnosti, torej ni aristotelska imitacija narave, a se zmore, če ga umetnik zna povezati, se torej navezati nanj, da dobi nov, lahko tudi paradoksalni predznak, razsežnost, ki bo, kot si jo zamišlja naš slikar, dosegla raven samozadostnosti, seveda pa nikoli dokončnosti, kot je platonska definicija predstavitve sveta idej«
»zahteva samega umetnika, zastavljenega njemu samemu, ante ali post festum zgodbe na platnu – ki ga oživlja, lahko tudi preoblikuje v drugačno usmerjeno pozicijo in ki jo v tej fazi postavlja v branje gledalcu, opazovalcu in hkrati odjemalcu, če tako definira občinstvo samega sebe«
»Janez Bernik je bil eden prvih slovenskih informelistov. Iz tradicionalnega slovenskega figuralnega modernizma je prestopil v abstrakcijo, s katero je nastopal v velikih reprezentančnih razstavah, ki so krožile od Evrope do Severne Amerike.«
»Ali lahko tedaj zapišemo, da je Plotajs protagonist nove antipop generacije: generacije, ki ji je hedonizem primaren in vedno navzoč ustvarjalni vzgib ter ki si zagotavlja svoje nadaljnje izhodišče za naracijo v podobah javnih idolov ter drugih fetišiziranih človeških in živalskih likov, zasebnega konvencionalnega inventarja.«
